al ni to kr tko!
Pred dobrim tednom sem postavil na splet novo spletno stran za Veterinarsko postajo Brestanica – povsem svež videz, narejena s CMS sistemom Contao in s polno novimi funkcionalnostmi. Tudi baza podatkov in člankov se hitro polni, saj so vsi v podjetju zagreti da bi na vseh področjih dela kar se da uspeli.
V kratkem pride verjetno še kakšna rubrika, vsekakor pa članki in novosti 
Nič teksta, samo nekaj slik … (a se s tem kontriram?)
Tole je posnela sestra - Petra
Nanj sem naletel v soboto, ko sem se sprehajal po našem gozdu. Je bil res kar orjak, čeprav morda na sliki ne izgleda
Včeraj sem bil priča dogodka, ki me je prevzel, tako da bom poskusil moje občutke deliti z vami.
Vse skupaj se je začelo že v začetku junija, ko je oče (živinozdravnik) prinesel k hiši gnezdo malih sov, ki so jih našli neki ljudje med podiranjem starega kozolca. Odločili smo se, da živali vzamemo k sebi ter poskusimo poskrbeti zanje. Bile so različnih velikosti, kakor je (menda) pri ujedah normalno, saj se ne izležejo vsi mladiči hkrati, pač pa eden po eden z razmikom 1-2 dni.
Nekaj jih je k sebi vzela tudi moja teta Karmen, da bi lažje vse preživele. Povezala se je z DOPS-om in na koncu se je zadeva končala tako, da smo sovice oddali v Kranj, v zavetišče za ptice. Od tam so nam občasno poročali, da je z njimi vse v redu.
Kmalu jim je pognalo perje in spremenile so se v čudovite sove.
Šele takrat smo ugotovili, da gre za prav posebno in zelo ogroženo vrsto in sicer za pegasto sovo.
Po treh mesecih so sove že dovolj odrasle, da smo jih lahko spusili v njihovo naravno okolje. V ta namen smo prej poskrbeli za domovanja (hiške), pa tudi oče se je malo pozanimal naokoli, če bi bil kdo pripravljen sprejeti kakšno sovo.
Tako se je včeraj popoldne pred našo hišo ustavil moder avto z dvema članoma DOPS-a in še eno novinarko, ki o naših sovicah piše članek. Prav tako je prišel TV Vaš Kanal in Posavski obzornik. Prvo sovo smo spustili pri nas doma. Dobila je ime Vika. Bratranec Jure je pomagal pri spuščanju živali nazaj v naravno okolje.
Drugo sovo smo spustili pri moji teti.
Tretjo pa smo odpeljali skoraj do Bistrice ob Sotli, k družini Lupšina. Naj na tem mestu omenim neverjetno prijaznost, dobroto in dobro voljo, ki sem ji bil priča.
Ne vem s katerimi besedami bi opisal gostoljubje teh ljudi. Sove so bili zelo veseli, prav tako pa vseh nas (bilo nas je za dva avtomobila – 2 osebi z DOPS-a, novinarka, oče, teta, bratranec in jaz). Užitek je biti pri takih ljudeh v gostih. Po spustu sove so nam pripravili še obilno in dobro večerjo s pravkar pečenim, še toplim kruhom.
Mali Jure me je popeljal še malo na okoli, da sem lahko pofotografiral še ostale živali, saj spet pripravljam koledar za veterinarske postaje.
Kaj naj rečem na koncu, kar impresiven dan …
Iz ljubezni do živali … in do ljudi!
