AstroFotografija - Primož Cigler

Včeraj smo se z bratom in mamo odpravili na planinski pohod na naše Kamniško-Savinjske Alpe.

Že takoj pri križišču, ki vodi v Logarsko dolino smo pobirali čeljust zaradi čudovitega razgleda, ki se je bohotil pred nami.

Peljali smo po dolini, kolikor daleč se je dalo, nato pa parkirali, se najedli in se ob 8.30 podali na pot.

Kmalu smo prispeli do prvega cilja: slapu Rinka, kjer svojo pot začenja Savinja.

Samo na hitro postanek za nekaj fotografij, potem pa naprej po poti za Okrešelj. Planinske table so sicer kazale uro in po hoje, vendar smo po dobri uri že pili čaj v planinskem domu na Okrešlju. Postanek ni bil dolg, ker smo imeli še dolgo pot, zato smo jo mahnili naprej.

Kmalu smo prišli do prvega snega.

Nato pa po klinih in jeklenicah strmo navzgor.

Brana.

Kmalu smo bili na Kamniškem sedlu, kjer smo malicali.

Prvotni cilj je bila Turska gora in po Turskem žlebu nazaj v dolino, vendar smo od oskrbnika koče izvedeli, da so pogoji predlabi, zao smo se raje odločili za Planjavo. Spodaj planinski dom iz druge strani, v ozadju Brana.

Začetek poti na Planjavo.

Pot je bila malce zahtevnejša, kot sem predvideval.

Lep razgled iz zadnjega oddiha pred vzponom na vrh.

Alpinist Jernej :)

Še malo, pa smo na vrhu.

Lep razgled z vrha na drugo stran, proti Ljubljanski kotlini.

In seveda obvezna skupinska.

Včeraj sva se s tramvajem okoli desetih zvečer odpeljala v center mesta in odšla na Grand Place. Ko sva prišla tja, ni bilo še skoraj nikogar, trg je sameval in niti božična jelka se ni več bohotila s svojimi lučkami. Tako sva se kako uro sprehajala okoli, poukakala v nek disco, ki me je zelo razočaral, saj je bil obupno zakajen (kako to, da država, kot je Belgija, ni uvedla protikadilskega zakona?!), nekaj pred polnočjo pa sva šla nazaj na Grand Place. Tokrat se je tam ljudi kar trlo, trg je bil nabito poln. Vendar se ni dogajalo nič! Sicer so nam prej povedali, da to ni njihova navada, vendar sem vseeno upala vsaj na skupno odštevanje. No, do tega ni prišlo, je pa Primoževa ura točno kazala, tako  da sva si sama odštela zadnjih 10 sekund starega leta.

Ob polnoči je začelo pokati, ognjemeti so bili na vseh straneh, ampak iz trga se ni videlo popolnoma nič. Hitro sva šla proti Evropskemu parlamentu, izpred katerega se je iskril veličasten ognjemet, ki je trajal dobre pol ure, na koncu pa požel velik aplavz. Nato sva stekla na postajo za tramvaj, saj naj bi le-ta odpeljal ob pol enih. Resda so bile ulice polne avtomobilov in popolnoma neprevozne, a vseeno sva upala, da bo tramvaj prišel. Ko pa ga do enih ni bilo, naju pa je zeblo (!), sva ustavila taksi, ki naju je odpeljal do doma.

Danes sva vstala šele okoli dvanajstih, pojedla zajtrk in odšla na potep po okolici. Ribniki so bili zamrznjeni in če bi imela drsalke, bi se najverjetneje na nekaterih mestih dalo celo drsati. Videla sva čudovito čapljo, kar nekaj rac ter drugih ptic. Nazaj domov sva se odpeljala s tramvajem, v stanovanju pa pogledala zadni del Jamesa Bonda - Quantum of Solace (mimogrede, splača se ga pogledati že samo zaradi mičnih igralk:)).

S tem se je najin teden v Bruslju zaključil. Bilo je čudovito, krasno, fantastično in nepozabljivo doživetje, zato hvala Primoževi družini, ki nama je odstopila dom. Jutri zjutraj (ob 4ih!) pa na letališče, iz koder spet letiva v Treviso, tam pa bova čakala do pol desetih zvečer, ko naju bo vlak odpeljal v Slovenijo na železniško postajo v Dobovo, kamor bova prišla (če bo vse tako, kot mora biti … ) ob 4ih zjutraj v soboto. Na poti bova 24 ur!

Au revoir a tous!

Danes sva spet vstala pred sončnim vzhodom, zajtrkovala in se nekaj čez enajsto uro dopoldne odpravila na čisto drugi konec mesta, izstopna postaja na metroju - Heysel. Tam se namreč nahaja najzanmenitejši model molekule železovega kristala - Atomium. To je ogromna konstrukcija precej nenavadne oblike. Kupila sva študentske karte za 6 eur, s katerimi sva imela dostop do “muzeja” v kroglah Atomiuma, nato pa sva dooolgo stala v vrsti, da sva se z dvigalom odpeljala na sam vrh, s koder je bil sijajen razgled na okolico.

Okoli pol tretje ure sva pojedla doma narejeno malico in odracala v Mini-Europe. To je park s pomanjšanimi maketami najbolj znanih in najlepših stavb v državah Evropske Unije. Slovenijo predstavljata Prešernov trg in Plečnikovo Tromostovje. Mini-Evropa nama je bila zelo všeč, tudi zato, ker je turistov v tem času zelo malo, vreme pa je naravnost imenitno, zato sva si lahko vsako stvar v miru ogledala.

Jutri si bova šla v znamenti MuséeRoyaux des Beaux-Arts in Musée des Instruments de Musique. Komaj čakam!

Včeraj sva bila preutrujena, da bi napisala nov post, zato se tale nanaša na včerajšnje dogajanje.

Zjutraj sva nameravala vstati ob sedmih in iti ob pol devetih na vlak za Bruges, vendar so najine budilke na mobitelih zatajile in sva se zbudila šele ob 8.30, na vlak pa sedla ob 10.27. Tako sva prispela v Bruges, mesto na zahodu Belgije, ob 11.30, in ravnokar se je začel dan. Da, brez velikega pretiravanja. Tu Belgijci vstajajo pred sončnim vzhodom, saj se sonček pokaže šele okoli devete, pol desete ure dopoldne.

Še nekaj besed o vlaku. Slovenske železnice dajo v nedeljo zvečer in ob petkih popoldne, ko se največ ljudi (študentje) vozi z vlakom, en do dva vagona, tako da se vsi drenjamo in jih stoji še enkrat toliko, kot jih sedi. V Belgiji se to ne more zgoditi. Potniški vlak ima kakšnih 10 zelo dolgih vagonov, tako da je dovolj prostora za vse. Poleg tega so sedeži veliko udobnešji, cene pa veliko ugodnejše od naših. Za povratno karto sva plačala vsak 8 eur. In ja, veliko hitrejši so od naših vlakov.

Bruges je prav zares prekrasen. Izgleda, kot bi se čas tu ustavil pred kakšnimi 400 leti. Vse stavbe so narejene na enak način - stare, rdeče opeke, arhitektura ni prišla v moderno dobo. Sicer sva videla to mesto že na prospektih in že takrat vzdihovala, kako je lepo, vendar nobena fotografija ne more pričarati prave lepote tega kraja. Že samo vzdušje (no, če odštejemo vse turiste, ki kalijo “srednjeveški”mir), vonj iz pekarn, kjer pečejo slastne vaflje, nešteto čokoladnic in prodajalne čipk dajejo mestu svojevrsten in poseben pečat.

Ogledala sva si Markt (to je glavni trg), Burg,  Belfry (to je ogromna katedrala), Baziliko svete krvi, Groeninge ter mnogo drugega. Naj spregovorijo raje fotografije.

Bonjour!

Na božič, 25. 12. 2008, sva se v večernih urah z vlakom odpravila v Ljubljano. Slovo od domačih ni bilo prijetno, a misel, da greva na potovanje, nama je spravljala nasmeh na ustnice (zato sva počela take bedarije.)

V Ljubljani sva šla v stanovanje, zaspala okoli 22. ure in vstala že ob 1ih ponoči ter se odpravila na železniško postajo. Vlak je imel mahjno zamudo, tako da sva okoli 2.45 krenila proti Benetkam.

Tja sva prispela ob pol osmih zjutraj, pustila prtljago v milost in nemislost tamkajšnjim varnostnikom kovčkov in odpujsala v vodno mesto (ne, ne Atlantis, ampak Benetke). Najprej sva se pozanimala, kako priti do letališča Treviso, ki je približno pol ure vožnje oddaljen od Benetk (z avtobusom, so nama rekli), potem pa sva zavila v neko kavarno, ker je bilo zunaj strašno mrzlo in je pihalo s svetlobno hitrostjo (to je seveda pretiravanje, ampak tako si boste lažje predstavljali, kako naju je zeblo).

Ko sva spila kavo in čaj, sva želela odigrati še kako igro taroka, a so naju odslovili, češ da karte nimajo tam kaj iskati. Tako nama ni preostalo drugega, kot da se zavijeva v vse, kar imava pri sebi, in si ogledava to znamenito mestece.

Okoli treh popoldne sva videla že (skoraj) vse, zato sva sedla na (topel!) avtobus, ki nas je skozi čudovito pokrajino odpeljal do letališča. (V tem trenutku vprašam Primoža, ali bova priznala, kaj se je zgodilo, ali ne. Pravi, da je celotna zgodba veliko zanimivejša, zato … )

Imela sva en kovček, ki je tehtal 25 kg. V navodilih piše, da ima lahko vsaka oseba 15 kg prtljage, zato sva razumela, da najin en kovček vsekakor ni pretežak. Ampak na informacijah so rekli, da je bil. Tako bi morala doplačati kar 150 eur (15 eur za vsak kilogram preveč). Naredila sva torej drugače. Prijavila sva že en kovček, kar je zmanjšalo težo najinih denarnic za 20 eur, stvari iz velikega kovčka pa preložila v nahrbtnike in ročno prtljago (to pomeni, da je imel Primož v žepih bunde nogavice, jaz pa v ročni torbici kavbojke), se preoblekla v težja oblačila, se preobula, sama sem imela na sebi 2 pasova … In uspelo nama je. Kovček je na koncu tehtal 16 kg (9 kg opreme nama je uspelo zložiti v ročno prtljago!), za 1 kg preveč pa gospodična na check-in ni komplicirala. Vse se je torej odlično izšlo:) Je pa res, da je bil prizor, ko sva prelagala prtljago, zelo primerna tema za novo risanko “A je to?” :)

Let naj bi imela ob 21.25, a je letalo imelo zamudo. Klicala sva najinega belgijskega taksista, ki se je opravičil, da naju ne bo mogel počakati in da ne more poslati nikogar drugega. To je pomenilo, da bova ostala na letališču čez noč. Takrat pa se je pokazalo, da naju nekdo tam zgoraj varuje. Nek belgijski par, ki je sedel v čakalnici poleg naju, nama je ponudil prevoz do doma! Let je bil (ko je končno prišel) miren, midva pa sva zaspala kot ubita. V stanovanje sva prispela okoli 2. ure zjutraj in takoj skočila v svet sanj.

Zjutraj (khm, no, ja), torej ob enih popoldne sva vstala in odšla na kosilo v restavracijo blizu stanovanja, nato pa sva se z metrojem odpeljala v center Bruslja.

Vreme je še vedno čudovito, nebo je brez oblačka in zato precej mrzlo. Vendar naju to ni motilo. Na centralni železniški postaji sva kupila karte za Bruges (to je (baje) očarljivo mestece na zahodu Belgije), kamor greva jutri zjutraj.

Ogledala sva si še Grand Place, center mesta z restavracijami, ki so imele neverjetno lepo ponudbo hrane, malo sva še hodila naokoli, ko pa se je nad mesto spustila noč, sva sedla na metro in se odpeljala domov. Javni prevoz je res fantastičen. Obstaja ena karta (najina je za 10 voženj), s katero se lahko voziš z metrojem, tramvajem ali busom. Poleg tega se kot ena vožnja upošteva tudi, če prestopaš. Midva sva se danes vozila dvakrat z metrojem in dvakrat s tramvajem, a se je upoštevalo kot 2 vožnji. Res krasno.

Jutri zjutraj greva torej v Bruges in upava, da si bova lahko ogledala vse tamkajšnje zanimivosti.

Au revoir!