Pa sem spet tik pred tem, da jo nekam mahnem. Kam? Vračam se v Avstralijo. S kom? Z Manco 🙂

Kufri so že skoraj polni

Danes še zadnjič spim doma, jutri popoldne pa na težko pričakovano pot. V Avstraliji že čakata Tina in Klara, da se po petih mesecih spet srečamo. V bistvu je njuna praksa v Avstraliji sploh sprožila tole potovanje, ki se bo odvilo v naslednjih slabih štirih tednih.

Kako sva planirala pot


View Larger Map

Hja, predvsem bolj ohlapno. Priletela bova v Brisbane, vendar se v mestu ne bova predolgo zadrževala, ostati misliva samo dva dni, potem pa vzameva (že rezerviran) avto, in se počasi pomikava proti severu, vse tja do otočja Whitsundays. Pri tem nikakor ne misliva izpustiti kakšnega dne na Velikem koralnem grebenu.

Predvidoma 19. februarja se bova obrnila in kar se da hitro prevozila celotno pod do Coonabarabran, kjer stoji Anglo-Avstralski observatorij. Na tem delu bom potovanje združil z delom za faks in si malo ogledal observatorij in njihove spektroskope – o tem bom namreč marca pripravil seminar (bolonjska “diploma”).

Zadnji del poti z avtom se bova samo še spustila do 400 km oddaljenega Sydneya. Tu ostaneva nekaj dni, potem pa se z letalom prestaviva še v Melbourne. Tam naju pričakata Tina in Klara in še zadnjih nekaj dni uživamo v iztekajočem se letošnjem Avstralskem poletju.

Seveda, ko pridem nazaj bo izpitnega obdobja že zdavnaj konec. Pravzaprav bom s tem potovanjem zabredel kar v dva tedna novega semestra in predavanj. Pa kaj potem, bom pač kasneje moral malo švicat, da nadoknadim zamujeno, predvsem pa da čim hireje spišem seminar, ker imam že 20. marca predstavitev.

Sploh nimam občutka, da odhajam spet tako daleč. Vožnja že vem da bo precej naporna, 23 ur letenja (z dvema postankoma) ni kar tako. Ampak se pa splača. O ja!