Jeseni bodo minila štiri leta, odkar so nas pred brežiško gimnazijo razvrstili po oddelkih. Takrat nisem niti sanjal, kaj vse mi bo ta razvrstitev prinesla in kakšne občutke mi bo povzročila slabe štiri leta kasneje naša ločitev. V našo predrago izboraževalno ustanovo smo prišli kot kup mladih nadobunih fazazanov, ki so z leti nabrali dovolj izkušenj ter znanja, da lahko zdaj, ko je napočil čas, pokažemo svoje sposobnosti. Ampak to ni glavni namen tega sporočila, torej pustimo zdaj učenje in mamo maturo, ki čaka pred vrati.

Namen tega sporočila je, da se vam zahvalim za vse, kar ste mi dali, za vse lepe in slabe trenutke, za veselje, smeh, radost, pa tudi za tolažbo, pomoč in vzpodbudo. Gimnazija mi je ta leta res prirasla k srcu, čez slab mesec se bomo zares in dokončno ločili od starih sten, radiatorjev, klopi, telovadnice, tušev, kamor bodo še velikokrat kasneje odtavale moje misli.

Bili so šporni dnevi, bile so ekskurzije, športni teden v Kranjski gori, maturantska eksurzija, ples, literarni večer, tudi pouk. Hvaležen sem vam, da sem vse to lahko preživel z vami. Hvala vsem sošolkam, ki so se kdaj pustile ujeti v objektiv. Slike bodo ostale … Spomini pa tudi. Seveda ni bilo vedno vse tako rožnato, kot se sliši, ampak slabi trenutki zbledijo, na koncu ti ostane to, kar se je zgodilo lepega in kar smo doživeli.

Nikoli vas ne bom pozabil!