spletni kotiček Primoža Ciglerja
Ni važno kdaj, ni važno kako. Ravni Log je moj balzam za dušo. Fotogeničen sam po sebi kot tudi super lokacija za kakšne umirjene fotke z modelom v naravi.
Danes sem se podal spet gor na Bohor. Kapa, rokavice, dolge gate, štirka, 40D, 18-50, 70-200. To je vse, kar potrebujem. Oz. kasneje še LR.
Danes ČB.
Kratka reportaža današnjega spehoda, naj paše v kontekst. Obdelava nalašč malo neprimerna, posledica razpoloženja in vremena. Meni je kjub temu všeč, pač določena mera odklonskosti.
Uživajte!
Tako kot vsako leto je bila naša ciljna postaja na Reštanju
Pri odhodu je malenkost deževalo
Nato smo se zagnali v hrib
In tudi kmalu prispeli na prizorišče
Čakanje v vrsti na blagoslov
Priprave na obred
“Scena”
Po končani procesiji
Njam, šunka je bila odlična!
Ko se odklopiš…
Odideš ven, na zrak, na samo. Se prepustiš mrzlemu vetru, da te nosi. Kar greš. Ne misliš več na vsakdanje skrbi. Ta občutek je božanski. V naravo.
Nedotakljiva
Na nabu sveti bela luna, prižigati se začno prve zvezdice, zarja počasi pojenja na zahodu. Ta družba, ves svet okoli mene me včasih rahlo razburi, enostavno preveč razmišljam. Razmišljam kako je vse to gnoj, kam vse to pelje; marketing, materializem, obveznosti in dolžnosti. Ne, vse prevečkrat slišim, da si je potrebno vzeti čas zase. Tega nihče več ne jemlje resno, ker je preveč zrabljena fraza. Enostavno ni popularna, ker se jo preveč uporablja. Največja bedarija, ki jo opažam je, da so naši cilji vse bolj imaginarni (zato pa se v šoli učimo imaginarna števila). Internet, na primer, je čisti primer sveta, ki preprosto ne obstaja. S tem ne mislim reči, da ga ni, ampak da je to nek nematerialen del sveta, ena od gonilnih sil svetovnega sistema, gospodarstva in miselnega toka ljudi. Je tako relativna stvar, kot lep dan, prodajalka na blagajni tuša ali pa zvezek za slovenščino. Enostavno nima niti pribljižno takšne pomembnosti, kot mu jo pripisujemo. Par kratkih stikov, rečunalniški vdor ali pa par ton težka skala iz vesolja, pa je konec.
Ladijca
Kako lahko ljudje nasedemo vsemu temu stranju. Da se sekiramo in se ženemo za stvarmi, ki sploh ne obstajajo. Slišal sem, da celo obstajajo programi (tudi na interetu), kjer lahko živiš drugo svoje življenje – hodiš v službo, služiš, zapravljaš, plačuješ vladi davke in vse kar spada zraven. Aha, tako torej, najboljše bi bilo, da bi nam kar poskenirali možgane in jih spravili na dva trda diska, pa bi bilo konec težav. Preselili bi se v nematerialno obliko, ker ne bi bilo meja, kjer bi bil vsakdo vsega zmožen, kjer bi vsakdo lahko bil svoj bog.
Sicer pa ne vem, če je res konsistentno celotno človeško populacijo obsojati vse to? Saj pa itak vsak dela to, kar se mu zdi najboljše v danem položaju, se pravi da tudi s teženjem k imaginarnemu svetu zadovoljujemo svoje male biološke računalnike, ki se bodo tako ali tako sami uničili slej ko prej. Iz narave smo prišli in zaradi posledic naših dejanj se bomo k njej tudi vrnili.
Osončja tako ali tako nikoli ne bomo sposobni zapustiti. Tudi nekega zeloooo oddaljenega dne, ko bo sonce požrlo zemljo ne. Sicer pa takrat tako ali tako ne bomo več obstajali, razen če bi iznašli način, da bi ustavili evolucijo in se ohranili na stopnji, ki se ji nikakor ne moremo načuditi.
Ah ja, ne vem če mi ti miselni prehodi res koristijo. Samo bentim nad stvarmi, ki se jih tako ali tako ne da premeniti. Če nam je usojeno, da se pobijemo, se pa bomo. Mogoče bi se že morali. Vsaj nikoli ne bi obstajal nekdo nekje, ki mu je evolucija podarila možnost lastnega razmišljanja in volje, da se lahko ozre malenkost naprej in je potem slabe volje, ker ve preveč. Ali pa premalo, ravno prav sigurno ne.
Še bi me prenašali …
Ljubim te!
Tako je med delavniki. Vsak dan me SŽ zapeljejo. Ne morem se jim upreti. Do Brežic pa nazaj; samo dobrih 20km.
Še preden sonce vzide. V pričakovanju…
In potem me pozdravi – vlak za preduro; gomolka 
Se vidimo jutri v Celju! Upam da se še kdo od slovenskih gimnazijskih fotoblogerjev uči francosko (razen naših, ki jih ne bo).
Jap, ne more bit takšen kot pri sošolcu, se ga da pa z malo spretnosti še kar izkoristiti, celo malo pofejkati.
Maša
Andreja
Out of Box – Drax
ne vem, sicer sam ne gledam te nadaljevanke, ampak kolikor sem videl, me tile dve fotki spominjata na to. pa mogoče celo pašeta v današnje počutje.
Rabim 430Ex, dosvetlitev je nuja. Pa še en kabl.
Tak, dost bo.
